Zakaj sploh pomoč starejšim
Že leta 2015, ko sva s kolegico registrirali najino skupno podjetje, sva v register dejavnosti vključili tudi pomoč starejšim, a te storitve do sedaj nisva ponujali. Ostalo je pri razmišljanju, viziji.
In kdaj vizija zaživi? Ko pride do izkušnje. Ko se v privatnem življenju sami soočimo z dejstvom, da naši najbližji potrebujejo pomoč, in ko v psihoterapevtskih obravnavah poslušamo stiske naših klientov/pacientov o tem.
Glede na najino strokovno področje se dobro zavedava, da so t.i. »obrnjene vloge« nekaj, česar naj ne bi nihče izkusil. Starši so tisti, ki skrbijo za otroke, in ne obratno. To naj bi ostalo pravilo za celo življenje.
Velikokrat slišimo, da mama lahko skrbi za deset otrok, deset otrok pa kasneje v življenju ne more skrbeti za eno mamo.
Otrok lahko poskrbi, a ne skrbi. Ravno to pa je tisto, kar žal marsikdo pričakuje in celo »obsoja«, če se to ne zgodi.
Otroci so/smo dolžni poskrbeti za svoje starše, kar pomeni, da jim pomagamo poiskati za njih primerno okolje in osebe, ki bodo zanje skrbele, če to pomoč potrebujejo – pomoč v različnih primerih, predvsem pa kadar govorimo o najbolj občutljivem področju intimne nege.
Potrebno je razmisliti o dostojanstvu. Kaj to pomeni za tistega, ki nego potrebuje, in tistega, ki jo izvaja. Kadar gre za tujo strokovno pomoč, ni nobenega problema. Negovalno osebje ima potrebna znanja, za ta poklic so se odločili, imajo čut, željo, potrebo pomagati. Tudi oskrbovanci so v tem primeru veliko bolj dostopni, prijazni in strpni. Razumljivo. Takrat ni čas, ni vzroka za krivdo in slabe občutke. Otroci in ostalo bližnje sorodstvo lahko priskočijo na pomoč na drug način: finančno, z obiski, pogovori, sprehodi, morda s pospravljanjem ali oskrbo z živili.
Potrebno je zavedanje, da imajo/imamo otroci starostnikov svoje življenje in svoje obveznosti. Življenjska doba se daljša, otroci so/smo še v službah, imajo/imamo svojo družino, morda tudi vnuke. Ni časa za razpetost, ve se, kje naj bi bila prioriteta.
To ne pomeni, da svojih staršev ali ostalih bližnjih nimamo radi, le življenje ima tudi svoja pravila. V primeru, da gre za skrb za partnerja, je situacija lahko drugačna.
Potrebe ljudi so različne, tudi zmožnosti in predvsem odnosi z bližnjimi. Velikokrat starši, ravno zaradi pričakovanj, bližnjim povzročajo stisko in ne vede svoje otroke »odganjajo od sebe«.
To je eden poglavitnih vzrokov, da sva se s kolegico odločili svojo dejavnost razširiti na področje pomoči starejšim osebam. Gre za pomoč in strokovno ozaveščanje.
Ni problema, če želijo starejši ostati doma, ko postanejo nemočni. V tem primeru je potrebno sprejeti pomoč drugih strokovnih oseb in zagotoviti primerne pogoje za bivanje in oskrbo.
A vsi teh pogojev nimajo.
Obstaja še drug problem. Domovi starejših občanov (v nadaljevanju DSO) nimajo dovolj človeških kapacitet (beri kadra), da bi lahko nudili pomoč in starostnike namestili takrat, ko je to potrebno.
Tako se vsakemu po 65. letu starosti priporoča, da izpolni vlogo za DSO za primer, če bi to namestitev v prihodnje potreboval, saj so sicer možnosti za sprejem zelo majhne. To storijo sami ali pooblastijo otroke ali druge bližnje osebe. A velikokrat niti ne vemo, ali so naši bližnji vlogo oddali, saj nam je o tem neprijetno govoriti.
Tu se velikokrat zgodi nekaj, kar kasneje povzroči stisko. Mnogi starostniki razmišljajo na način, da bodo v DSO šli takrat, ko ne bodo mogli več skrbeti zase. Kaj to pomeni? Stisko za bližnje, nemoč, hudo bolezen in onemoglost, misijo nemogoče, ker so čakalne dobe predolge.
Obstajajo še varovana stanovanja v okviru DSO ali v njihovi bližini. Le-ta omogočajo normalno življenje, kot v domačem okolju, s to razliko, da je zagotovljena 24-urni dostop do zdravnika in takojšnje pomoči, če je to potrebno. Varovano stanovanje omogoča bivanje, ki je primerljivo s tistim doma, svobodo in možnost, da lahko posameznica/posameznik pride do strokovne pomoči takoj, če je to potrebno. Seveda selitev pomeni spremembo. Potrebno se je posloviti iz znanega domačega okolja in se privaditi na novo stanovanje oz. v primeru DSO tudi na sobivanje z drugimi. Seveda so te osebe najprej »tuje«, a imajo obenem z našim ostarelim svojcem veliko skupnega. Če razmišljamo samo o generacijski razliki med starši in otroki, ta navadno znaša 18 let in več. S kom imajo starostniki več skupnega, s kom lahko delijo svojo preteklost, sedanjost, stisko, bolečino, nemoč? Z otroki, ki so odraščali v povsem drugem času in so v aktivnem življenjskem obdobju? Ne, s svojimi vrstniki, ki imajo podobno izkušnjo in jih lažje razumejo. Otroci in bližnji pridejo z veseljem na obisk in odnosi se ne porušijo.
Pomoč na domu in pomoč v DSO
Najina organizacija nudi oboje:
- Pomoč na domu (socialni stiki/druženje, nakupovanje, pospravljanje, pomoč pri hoji, hišnih in zunanjih opravilih, hobijih, nego in varovanje, tudi v primeru demence, pomoč pri dajanju medikamentozne terapije).
- Obiske v DSO (druženje, sprehodi, po potrebi tudi fizioterapija). Tega se svojci lahko poslužijo v različnih primerih. Poznano nam je, da veliko DSO nima svojih fizioterapevtov, da določene strokovne osebe opravljajo več opravil, za katere niso usposobljene. Zaradi deficitarnosti strokovnega kadra nimajo časa za to, da bi namenili kakšno minuto več starostniku, se pogovorili z njim, ga odpeljali na sprehod …
To lahko stori naš kader.
Iz navedenega vidimo, da tako kot na ostalih življenjskih področjih, žal obstajajo razlike med možnostmi, ki jih lahko nudimo starostnikom. Potrebno je poiskati način, ki je najprimernejši tako za posameznega starostnika kot za svojce.
Vsem, ki ste v stiski glede starostnega obdobja, glede staršev ali drugih bližnjih, ki se soočate z občutki nemoči, krivde in bi želeli našo ponudbo, lahko več informacij dobite po telefonu (041 797 299, 02 471 29 29) ali povpraševanje pošljete na mail office@zavedno.com
Življenje je lepo, a ni enostavno. Vsega ne moremo postoriti sami, velikokrat potrebujemo pomoč. A pomoč lahko nudimo samo tistim, ki to pomoč sprejmejo.